Že velikokrat sem premišljevala, kako bom odreagirala, če slučajno zmanjka elektrike. Tako sem en dan poskrbela, da imam na enem mestu sveče, vžigalice, dobro pa je tudi, da je pri roki ročna svetilka, ker če ne vemo, kje točno jo imamo, jo bomo v temi težje našli. 

No, seveda se v hitrem tempu življenja hitro na vse to pozabi, tako da sem tudi jaz pozabila na vse to. In je prišel dan, ko je zvečer zaradi neurja zmanjkala elektrika. Takoj sem šla v temi do predalov, kjer bi morala biti ročna svetilka in je žal ni bilo. Tako se je bilo veliko težje znajti, zraven pa so bili še prestrašeni otroci. V temi sem iskala svetilko, ki je nikjer ni bilo, potem pa sem se spomnila, da jo je uporabljal mož, ko je šel na večerni sprehod z otroki. Takoj sem vedela, kam bi jo lahko dal in ročna svetilka je bila točno tam. 

Kako hitro je lahko človek nemočen in ne more nič, samo elektrike zmanjka, pa smo čisto izgubljeni in ne vemo, kako naprej. Sedaj naprej bom bolj previdna glede svetilk in sveč. Kajti poleti so pri nas neurja kar pogosta in tako bom vedno vedela, kje se nahaja ročna svetilka, da ne bo spet prišlo do nepotrebnega straha. 

Ko sem našla ročno svetilko je bilo rešeno vse. Tako sem lahko naprej iskala sveče in vžigalnik. Otrokom je postalo vse skupaj zanimivo, ker je bila po hiši tema, gorele so le sveče. Tako smo izkoristili ta čas in se igrali družabne igre. Otroci niso čutili strahu in so se imeli prav lepo. Če pa je kdo moral na stranišče, pa nas je rešila ročna svetilka, ki smo jo imeli zraven na mizi. 

Elektrika se je po eni uri vrnila, mi pa smo se tako navadili in imeli lepo, da bi še kar bili brez nje.