Živela sem stran od doma, kajti šla sem študirat v drug kraj in tako osnovnošolcev res nisem dolgo videla, veselila sem se srečanja z njimi in dogovorili smo se, da se dobimo v domačem kraju. Vsak je imel svojo zgodbo, naj bolj pa mi je bil zanimiv sošolec in njegovi športni semaforji, kajti ta sošolec je v osnovni šoli komaj lezel naprej v razrede, prav nič ni imel dobrih ocen, tako so mu učitelji boj kot ne gledali skozi prste, da je osnovno šolo sploh dokončal. 

Kasneje pa nisem več vedela, kaj počne a zgodba v kateri so bili prisotni športni semaforji je pisala njegovo uspešno zgodbo. Namreč znašel se je pri človeku, ki mu je želel pomagati, tako ga je naučil vse kar je potreboval, da lahko enkrat uspe. Ko se je postavil na svoje noge, so bili njegova prihodnost športni semaforji, kajti šel je stran od delodajalca in odprl svoje podjetje. Ja, prav ste prebrali, postal je podjetnik in športni semaforji so mu prinesli bogastvo.

Nekateri sošolci in sošolke, ki so bile uspešnejše niso tako uspeli, kot je uspel on. Povedal mi je celo v katerih telovadnicah so njegovi športni semaforji in ni jih bilo malo. Tako se pišejo zgodbe, lahko bi rekla, da človek resnično uspe, če ima voljo in je garač, kajti nihče ti v odrasli dobi ne polaga ploščic pred teboj, znajti se moraš sam, potem pa je odvisno kakšne karakter si, ni več pomembno, da si bil v šoli priden in tiho, pomembno je koliko si upaš!

V mojih očeh so od danes naprej športni semaforji čisto v drugačni luči, vedno ko jih vidim kje na igrišču se spomnim na tega sošolca in takrat si rečem, da v življenju lahko dosežeš vse, samo če imaš voljo in tako je res. Njegova uspešna zgodba so športni semaforji,  njegov uspeh je več, kot bi si človek kadarkoli zanj mislil.