Končno se je malo ohladilo vreme in lahko spet malo zadihamo. Temperature so pravšnje za začet spet malo hodit. Pred nami je bil prosti vikend in s prijatelji smo se dogovorili, da gremo na Slavnik. Zbralo se nas je okli osem. Dan prej smo se sestali in šli na pijačo. Malo smo se naklepetali, ker se dolgo nismo videli in na koncu smo se zmenili za čas odhoda in s kolikimi avti bi šli, da ne gremo ravno vsak s svojim. Zvečer sem si doma pripravljala za obleč in obut. Celo poletje sem bila v natikačih in sedaj bo malo težko iti kar v malo težje čevlje.
S seboj sem vzela nekaj obližev za žulje, malo sladkih prigrizkov, vodo in magnezijevo olje, če bodo koga bolele mišice in noge. Zgodaj zjutraj sva vstala z možem in si pripravila kavo in majhen zajtrk ter se odpravila še po dva prijatelja. Ustavili smo se ob poti, kjer smo bili dogovorjeni. Ni minilo tri minute že so bili ostali za nami. Bili smo točni, kar je pomenilo, da bo šlo vse po planu. Prispeli smo na parkirišče pod Slavnikom, nekateri so se še preobuli, vzeli pohodne palice in opravili smo se v počasnem tempu na vrh. Hodili smo kar precej blizu skupaj tako , da smo se lahko tudi pogovarjali. Vsi smo imeli kaj po jamrat čez zdravje.
Imeli smo težke noge, okorne prste, težave s sklepi. Tako smo počasi počasi prišli do vrha. Oddahnili smo se in se razgledali po dolini in okoliških hribih. Zelo pomirjujoče in čudoviti razgledi. Odpravili smo se v kočo in si naročili sadnji čaj. Neverjetno, že toliko let hodimo na Slavnik in ta njihov čaj je vedno isti. Trije od prijateljev so ostali malo zadaj, eden je imel hude krče in je že kar šepal. Spomnila sem se , da imam v nahrbtniku magnezijevo olje in mu popršila nogo.
Oglasila se je kolegica, da tudi ona uporablja magnezijevo olje vsak večer, da si maže sklepe in da se zaradi tega boljše počuti, ni pa pomislila, da bi ji lahko prišli prav pri krčih.…